Ker je vreme preprosto zanič in ker se mi fotoaparata tudi po pomoti ne da prijet v roke, bo tale objava namenjena bolj branju kot ogledovanju. Ja, zgleda, da vse toliko pride dan, ko mi pač bolj paše pisat.
Kakorkoli. Drugi november je. Ponedeljek. Tretji dan mojega vikenda (enostavno ne morem se naveličat ponavljat, da ma moj vikend tri dni - če vam grem že na živce lahko tole vrstico preprosto preskočite).
Dan po prazniku, ki je bil zazanamovan predvsem z osem (8!) urnim prenažiranjem v gostilni, kjer se z celotnim družinskim klanom po očetovi strani zbiramo na tradicionalnem srečanju ob prvem novembru, in nočjo streznitve. Padcem iz mojih hudo imaginarnih oblakov.
Danes, torej drugega novembra. Po razbitju lepega, udobnega kokona, ki me je zadnji mesec varoval pred vsemi zunanjimi vplivi je bil danes hudo produktiven dan. Ker sem ob ponedeljkih pač stay-at-home hči in sestra, sem danes obesila eno žehto, pobrala drugo, pomila posodo, pelala ven dva psa (+ enega lovila po gozdu), si naredila čistopis zapiskov iz meni na faksu trenutno najbolj zahtevnega predmeta, naredila tabelo, da bom jutri lahko špricala vaje iz programiranja in skuhala kavico.
Zvečer grem po avto, ki mu ravnokar montirajo zimske gume, ker za jutri obljubljajo spust snežne meje do nižin in ker me niti slučajno ne mika vožnja na faks v Ladi Nivi. Potem grem zaslužit 30€, pripravit prenočišče za sredo, si mal updateat iPod in mogoče stopim celo malo na skejt, ker se res že praši tam v kotu...
Če se mi zvečer zaljubi, vam končno razložim teorijo predalčkov, kar sem sicer obljubila že enkrat davno in sem danes končno prišla do volje za pisat in razlagat.
No, pa da ne bodo oči preveč bolele:
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar